Smetka piše

Neverendingstory.

Nedavno sem slišala razlago nekega moškega (samski, star 30 let). To so sicer res le njegove želje, ampak mogoče bi jih lahko posplošila. Torej. Njemu je pomembno, da punca nima “zgodovine”. Se pravi po možnosti čimmanj zvez, navezanosti, spominov, izkušenj… To potem pomeni, da je fajn, če je mlada… Ampak spet ne premlada, ker potem to spet pomeni en kup drugih problemov. Torej je takih verjetno zelo malo. In to je problem.

Kaj pa hočemo ženske? Vsekakor ne neizkušenih moških. Če pri (recimo) 30ih letih moški še nima kakšne zveze za sabo, potem zna biti sumljiv. To je pa po moje tudi več al manj vse, kar lahko splošnega povem, ker pri ženskah pa res ni neke logike, kakšnega bi si želele. Ene resnega (=dolgočasnega), ene izobraženega (=ego na višku), ene umetnika (=nič hudga, če ne bomo jedl…), ene športnika (=važno je, da je on srečen), ene bogatega (=ni vse v ljubezni). Itd. Ni pravila. Pri moških je pa jasno, da mora ženska:

1. bit manj brihtna od njega
2. manj zaslužit
3. biti urejena, pa ne preveč
4. ne se preveč na glas smejat
5. biti nevpadljiva in namesto piva naročiti čaj
6. ne sme kaditi
7. smehljati se njegovim šalam

Najbrž so to pravila, ki se jih je treba držat, da potem srečaš “pravega”. In to je pri 17ih letih del ženske narave – take takrat so (no, ne vse…). Potem pa zmeraj manj. Zmeraj manj se prilagajamo tem njihovim pravilom, ki ostajajo nespremenjena… Preveč jih je strah, če ženske ne ustrezajo zgoraj navedenim pravilom.

1. Brihtna je – celo življenje bom copata.
2. Dovolj zasluži – zapustila me bo in si dobila drugega.
3. Preveč je urejena – vsi bulijo vanjo, konkurenca na obzorju…
4. Na glas se smeji – kaj si bodo misili o meni, imam čudaško žensko, mal utrgano…
5. Pije pivo – to ni za ženske, napila se ga bi in mi delala sramoto
6. kadi – med nosečnostjo bo škodovala svojemu otroku
7. ne smeji se mojim šalam – neumen sem.

Zajebano je. Ne zdržim dovolj časa igranja po njihovih pravilih. Obstajajo moški, ki teh “moških” pravil NE upoštevajo. Ponavadi nimajo “poštenih” namenov. RES je zajebano.

Pa “zajebano” in “fakof” (de ne napišem še kej druzga) se tud ne sme na glas izjavit, vem…

Ne morem, da ne bi tega stavka posebej izpostavila. Hm. Po svoje imaš prav. Ampak samo kar se tiče izbora svojih moških. Znano je, da pač me damo več NASE… Mogoče zato, ker moramo moške preveč poslušat in bi blo čist preveč, če bi vas morale še gledat? To bi znala bit zanimiva debata… Z grozo berem lasten sklep in ugotavljam, da po tej logiki ženske niso za poslušat, ampak za gledat?!? Ojoj…

In izpostavila bi zanimiv fenomen iz narave. Zakaj so pri živalih samci veliko lepši od samic? Ker živali ne znajo govorit?

Odprlo se mi je dilema, na katero še nisem pomislila. Ko sem se vračala čez Jadran proti domu, sem na ladji spoznala enega Hrvata, ki je imel isto pot kot jaz. Po poti sva klepetala o tem in onem, seveda tudi o naši/njihovi meji pa o politiki in politikih, naših in njihovih. In njega je strašno zanimalo kakšen je ta naš Janša. Jaz nisem dobila druge asociacije kot to, da je zaljubljen. In iz tega je potem sledila debata. Njemu se je zdelo to čist NEMOGOČE, da ima tak tip, kot je on, tako punco. Mlado, lepo… In isto je bil ogorčen nad Putinom. V stilu – ma kako pa zgleda tip… Pravi, da se na Hrvaškem kaj takega ne dogaja.

ALI JE TO MOGOČE? Da tako različno razmišljamo? Meni osebno se ne zdi to nič nemogočega, čudnega. In ne za Janšo, ne za Putina ne bi mogla reči, da sta neprivlačna.

Smo res toliko bližje Rusom kot Hrvatom?