Pred nekaj leti sem prav v tem času nekje prebrala tole pesem:
Zahvaljen
za Zemljo, zeleni planet,
zahvaljen za dom na tej Zemlji.
Zahvaljen za vse, s katerimi se poznam,
ne poznam prav vseh po imenu.
Zahvaljen
za upe,
strahove,
ljubezni,
zablode.
Zahvaljen za vse, kar imam
in za vse, česar nimam.
Zahvaljen na veke.
Od malega so nas učili, da se je potrebno za vse, kar od koga dobiš, zahvaliti. Žal pa so zahvale vse preveč vezane samo na materialne zadeve. Redko kdo se še zahvali za pogovor, za e-mail, za družbo, za lepe želje v poslani voščilnici… Pa tako lepo je to slišat 
Še posebej, če zahvala ni izrečena iz navade.
Sedaj pa k bistvu, ki me je premaknilo v tej pesmi in mi dalo veliko za razmišljat – zahvaljen za vse, česar nimam. Tako težko sprejemamo neprijetne situacije, dogodke, dejstva, da nekaj ne moremo imeti, čeprav si to tako zelo želimo… Kljub temu, da je jasno, da je na koncu koncev prav vse za nekaj dobro.
Zavrnitve, slabega rezultata… ne dojemamo kot izziv, kot novo priložnost. Koliko časa in energije gre v obžalovanje, jezo, nekonstruktivno razmišljanje prav zaradi tega. No, saj včasih je treba kaj tudi občutit, na napakah se človek največ nauči. Vsaj naj bi se. Živali so pri tem veliko bolj uspešne. Ker ne postavljajo teorij ampak verjamejo praksi?
Zahvale, zahvale… Poznam ljudi, ki jim je tudi materialno stvar problem dobit. Ker je sploh niso sposobni bit veseli. Eni imajo vsega preveč in jih praktično nič ne razveseli, drugi imajo pa take probleme že vnaprej pripravljene, da jim je darilo eno veliko breme, ker se čutijo, da morajo nekaj nazaj dat. Kaj izbrat? Kdaj to dat?
Hvala vam za vse odgovore na moj blog. Da ste. Da obstajate tudi zame.
