Smetka piše

Najbrž ima vsak od nas izkušnjo spoznavanja preko interneta. Zanimiva stvar. Meni se je to zgodilo ko sem bila še na faksu in sem svojemu takratnemu fantu kupovala rabljen telefon preko interneta. In ker je bil on prezaposlen za te zadeve, sem vse to izvedla jaz. Dobila želeni telefon, kontaktirala s tistim, ki ga je prodajal, se z njim dobila in dobila telefon. In za povrh še Invite v klepetalnico, ker je bil tisti bivši lastnik telefona major in je služboval v Bruslju, pa sva včasih mal poklepetala. In potem se je začelo dogajat. Spoznala sem kar nekaj moških, med njimi tudi nekoga, zaradi katerega sem prekinila 5-letno zvezo in začela novo. Trajala je dobrega pol leta, potem si je moj dragi na internetu našel drugo in se z njo tudi poročil. Mogoče je še z njo. Meni se je takrat seveda podrl svet in zasovražila sem take ali drugačne e-stike. Zbrisala sem vse z MSNja, z mejlov, s telefona… In od takrat živim mirno življenje. In imam na MSNju samo svoje prijatelje – tiste, s katerimi se poznam iz realnega sveta. In služi mi namesto telefona – za kratke dogovore. Vse kar je več, se mi zdi škoda časa… Ker se v tem času lahko v živo toliko več pomenimo in ker že večino delovnega časa preživim pred ekranom. In najbrž je marsikaj ostalo v podzavesti.

Imam pa dva prijatelja, ki sta si na internetu dobila punci. Oba imata (za enkrat) srečno zvezo.

Ali je to način navezovanja stikov, ki že v precejšnji meri nadomešča večtisočletno prakso?

Obkljukaš kaj bi rad in to tudi dobiš?

In ko enkrat mal zaškripa se spet povežeš Online in klikneš Search?