Kot sem nedavno ugotovila, me strahovi omejujejo. Ne samo mene, vse. Strahovi in posledice zaradi strahov nenarejenih stvari.
So pa tudi drugi omejujoči dejavniki. Situacije, ki se jim hočem izognit. Ker se v njih ne počutim dobro. Najbrž se to dogaja v podzavesti na podlagi preteklih negativnih izkušenj. Omejuje me to, da so moje misli prekomerno zapolnjene z razmišljanji, za katera se mi zdi, da mi odžirajo čas za druge stvari, za druge ljudi.
Omejuje me to, da se nisem pripravljena odpovedati svojim načelom.
Omejujejo me meje drugega človeka.
In omejuje me vse materialno, kar imam.
Vse česar nimam, me osvobaja omejitev.
kmery said,
september 28, 2008 at 2:17 popoldan
Hej,
Izogibanje raznim situacijam, ljudem….poznam to. Razmišljanje do onemoglosti…tudi. Premlevanje določenih situacij, razni scenariji v glavi, kaj bo , kako bo…Včasih me od vsega tega razmišljanja boli glava in ne morem zaspati.Vedno me nekaj skrbi in ko se določena zadeva razreši, takoj najdem nekaj novega, da se bom lahko živcirala. In včasih razmišljam…ali je vse to normalno, ali so vsi ljudje taki, pa nihče o tem noče govoriti. Samo takole, pod krinko anonimnosti, na spletu smo pripravljeni spregovoriti o svojih strahovih.Ne vem no, na kavi sprijateljicami se nikoli ne pogovarjamo o takih stvareh.Včasih tudi razmišljam… ali bi mogoče morala na kakšen posvet h strokovnjaku in bi potem morda lažje živela?
Sem se kar razpisala
Želim ti vse dobro
lp
lila said,
september 29, 2008 at 7:52 am
ktomass said,
september 29, 2008 at 1:49 popoldan
Glede na vse zapisano imam feeling, da bi na vask način rada kontrolirala sebe in vse okrog sebe. Zanimivo; nikoli se namreč ne moremo naučiti pravilno reagirati na vsako situacijo, lahko pa se v skladu s svojo naravo in karaterjem naučimo prepoznavati vzorce in načine odločitev, ki nas osrečujejo; se pravi najprej je potrebno najti tisto kar nas osrečuje, potem je vse ostalo sila preprosto. Meja ni, meje so zgolj v naših glavah in našem omejenem dojemanju sveta okrog nas. Če veš kaj te osrečuje potem tega ni težko najti; težava se pojavi ko to ni tako jasno, takrat se pojavijo tudi že prej omenjeni strahovi.. ampak vse to izvira iz dejstva, da sama pri sebi ne veš točno kaj bi sploh od sebe in svojega življenja rada. Sorry da tako grobo napišem
sej velja na splošno za vse. Spontanost je tisto kar tudi manjka v tvojem kontekstu; ampak spontanost je lahko skladna z našimi pričakovanji šele takrat, ko poznamo sebe in vemo kaj želimo 
lp, K.
lila said,
september 30, 2008 at 8:22 am
ta je pa zdej čist moška!
res mal groba.
saj z ozaveščanjem strahov se tudi spoznavaš.
in nikoli ni vse tako sila preprosto,
človek pač ni racionalno bitje.
in to je čar življenja…
ktomass said,
september 30, 2008 at 10:29 am
lila said,
september 30, 2008 at 11:49 am
spontanost, v smislu prepustiti se toku življenja, te pripelje marsikam,
kaj na teh poteh vidiš, pa je zelo odvino od tega,
kaj si sposoben videti
in kaj te gledanju omejuje.
če pa te pripelje vedno do istih stvari, je to še spontanost?
mogoče…
in če se človek počuti omejenega, še ne pomeni,
da ne ve kaj bi rad,
lahko ga okolje utesnjuje, lahko sam sebe
in potrebuje spremembe.
ker vsakega osrečujejo druge stvari in drugi ljudje.
nekdo jih prej najde, nekdo kasneje.
in vsak jih nekoč izgubi…
življenje pač ni za vsakega pasulj, vsak ima lahko svoj recept,
nekateri pa ga nimajo.
nič hudega… pustimo jim svobodo
ktomass said,
september 30, 2008 at 11:58 am
my point exactly; sam ne vem če sva se prej razumela…
vsak naj najde svojo svobodo, ker tudi to je tako kot vse druge stvari težko deifinirati in ima zelo osebni značaj.
K.
smetka said,
september 30, 2008 at 3:01 popoldan
To, da pišem o vsem tem je najverjetneje samo terapija. Pa ne da samo pišem, imam srečo, da imam vsaj eno tako prijateljico, s katero o vseh teh temah tudi pogosto razpravljam. Ko je nekaj napisano ali povedano, potem je že 3/4 rešenega
In po pravici povedano sem precej zadovoljna sama s sabo, s svojim življenjem, delom, pogosto sem srečna… Je pa res, da razmišljam o stvareh, ki se mi dogajajo, ki me omejujejo, plašijo… Iščem vzorce, po katerih delujem, na katere reagiram. Zanimivo mi je to in rada o tem razpravljam. Ker smo si tako različni, imamo različno postavljene meje, strahove, ene stvari si priznamo, drugih ne… fascinira me
Ja, vsekakor je res, da ne vem kaj bi rada od življenja. Niti ne iščem odgovora na to. Obstaja nagon po ohranitvi vrste, obstaja želja po spoznavanju in druženju z ljudmi, so močne ambicije na službenem področju, vleče me v grape in na vrhove, v zaraščene gozdove, h kačam in k morju, k ljudem in stran od njih…
Se mi zdi, da mi je samo “želja po več” tista, ki včasih podira, včasih le prestavlja moje meje.
Kakorkoli že – vesela sem, da obstajajo
emetadindon said,
september 30, 2008 at 10:07 popoldan
No, se mi zdi, da smo ženske že po naravi takšne, da stalno nekaj premlevamo, iščemo neke druge variante in rešitve, čeprav so te stvari že minile in se mogoče nikoli več ne bomo znašle v isti situaciji. Vseeno bi rade kaj spremenile. In to nas žene dalje. Ko se ti pa zaplete, si lahko zapoješ “Don’t worry, be happy”!
LP, E.