Glede na to, da sem bila od zmeraj majhna, sem morala biti toliko bolj pogumna. In dejansko se ne spomnim, da bi me bilo česarkoli kdajkoli strah. Zdaj so pa drugi časi in drugačni strahovi. In imam jih res veliko. Moj znanec, ki pogosto polemizira z mano pravi, da so strahovi za to, da se jih premaga. To sem sicer že velikokrat slišala, ampak po moje je to “kr neki” od odgovora. Skratka – raziskala sem svoje strahove in s pomočjo neke kar zanimive knjige ugotovitve sledeče:
- Strah pred nepopolnostjo – IMAM
- Strah pred neznanim – IMAM
- Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi – NIMAM
- Strah pred napakami – IMAM
- Strah pred uspehom – NIMAM
- Strah pred tem, da bi morali biti ves čas odlični – IMAM
- Strah pred spremembo – NIMAM
- Strah pred pretirano odgovornostjo – NIMAM
- Strah pred čustvi – NIMAM
- Strah pred končanjem opravil – NIMAM
- Strah pred zavrnitvijo – IMAM
- Strah pred napačnimi odločitvami – NIMAM
Recimo, da imajo zdaj moji strahovi imena. Mi je pa dalo vse to kar veliko misliti in našla sem še nekaj svojih strahov:
- Strah pred kačami
- Strah pred adrenalinom (adrenalinski športi)
- Strah pred tem, kdaj bom naredila, če mi bo dogodek dolgočasen
- Strah pred srečanjem z osebo, s katero ne vem kaj bi govorila
- Strah pred tem kaj bom počela, če bom nekje sama (recimo na samotnem otoku)
- Strah pred preveč nedokončanega dela
- Strah pred tem, da se v situaciji ne bom dobro znašla
- Strah pred tem, da bi me odkrili pri blefiranju
- Strah pred tem, da bi se zredila
- Strah pred slabo kondicijo
- Strah pred padcem (smučanje, hoja, tek, stopnice…)
Za enkrat je to to, najbrž bom še kaj našla. Res je zanimivo to s temi strahovi. Prepričana sem, da jih ima vsak. Eni take, drugi drugačne. In sklepam, da je vse močno povezano s samozavestjo. In da strahovi niso za to, da jih premagamo, ampak za to, da:
- se jih v prvi fazi zavemo
- se jih naučimo prepoznavati
- se jih naučimo predvidevati (če izhajajo iz kakšne konkretne situacije) in posledično obvladati
Strah torej… Odlična zadeva za osebno rast. Najbrž nas tudi obvaruje pred marsikatero situacijo, ki bi bila prehuda za našo osebno psiho.
Mislim, da bom nekega dne napisala knjigo. Več knjig.
P.S. Pozivam vas, da z mano delite svoje strahove. Da skupaj dopolnimo zbirko napisanih strahov!
JJ said,
september 9, 2008 at 10:40 am
V tokratnem zapisu si prišla natanko do druge točke svojega stopnjevanega seznama z naslovom “Zakaj so strahovi?” Prepoznati. Moj seznam je, kakor si pravilno opazila, malo daljši. Ne samo predvidevati strahove, ampak vsaj tudi njih premagati. Zakaj? Ker si tako razširiš obzorje, ponotranjiš izkušnjo in bogatejši živiš mirneje naprej. Iščoč nove izzive in strahove. Tudi iz razlogov, ki jih navajaš.
Sprašujem pa se, kakšna osebnostna rast je to, če se zaradi strahu nekje (celo zavestno!) ustaviš in se zadovoljiš samo, da si jih prepoznala ali predvidela? Vsak si seveda čisto legitimno postavi svojo mejo, kako daleč bo svojem šel na svojem seznamu “Zakaj so strahovi?”. Mene pač te tri točke ne zadovoljijo
Naj bo to zaradi horoskopa ali pa notranjega nemira, ki je spiritus movens mojega življenja! Predvsem pa je nepopisno noro dober tisti občutek pri premagovanju strahu. Zame osebno neprecenljivo. Za vse ostalo je tu MasteCard. To pa je že popolnoma druga zgodba…
smetka said,
september 10, 2008 at 2:07 popoldan
Hmmm. Sem razmislila. In vem, da je strahove možno premagati. In v bistvu jih tudi jaz premagujem. AMPAK. Na kakšen način?
1. zavestno delati stvari, ki se jih bojiš
2. toliko časa se bati, da se potem nehaš (iz navade)
3. poiskati (mogoče s strokovno pomočjo) ozadje tega strahu – izvor. In mogoče že z dejstvom samim, da si nekaj odkril, mine sam od sebe
…
To se mi zdi vse tako kompleksno… Jaz ponavadi niti ne ugotovim, da sem kakšen strah premagala. Ker se to dogaja (skoraj vedno) postopno.
Ja, strah je lahko izziv. Meni pa to ni dovolj, da ga lahko premagam. Rabim motivacijo. In tega mi manjka. In ne morem je kupit…
JJ said,
september 10, 2008 at 2:19 popoldan
1. Potlačitev ni rešitev.
ali pa da bi že v naprej našel opravičilo, če mu slučajno nekaj ne uspe 
2. Kompleksno je pojem, ki si ga je izmislil človek, da bi našel opravičilo, da mu nečesa ne bi bilo potrebno storiti
3. Življenje vidim kot pot in če se nanjo postavi nekaj preko česar misliš, da ne zmoreš (strah) je zame to največja motivacija!
Sonca in sreče.
smetka said,
september 10, 2008 at 2:26 popoldan
Saj ne da nimaš prav. Ampak meni je vse to le teorija.
Kako naj se rešim strahu pred kačami? Strašno se jih bojim. In imam paranojo pred njimi, nonstop se mi zdi, da jo bom zagledala. In velikokrat jo res zagledam. In potem jih rada gledam. In v rokah sem že imela pitona. In ni nič bolje. No, kaj predlagaš v tem primeru?
JJ said,
september 10, 2008 at 2:30 popoldan
Čisto praktično… Tudi jaz sem imel blazen strah pred kačami. Prizor iz osnovne šole, ko me je sošolec preganjal s slepcem po razredu, je trakikomičen in neizbrisno zasidran v moj spomin (in tudi spomin sošolcev). Pa ne, da zdaj ljubim kače… ampak dvakrat sem jih imel v rokah, enkrat še okoli vratu, pogovor s prijazno gospo Ireno, ki dela v ZOO, pa smo tam, da se jih ne bojim. Ne bom jih pa lih po luknjah iskal, priznam! To je moj način. Verjetno bi našla tudi ti svojega. Tudi pajki, kobilice,… mi niso glih piknik
Hočem sam rečt, da se vse da, če se hoče. Ni pa tut nč narobe, če se pač bojiš kač in se jih izogibaš. Zato nisi nič slabši človek 
lila said,
september 15, 2008 at 1:35 popoldan
strah pred strahovi?
Drec said,
september 19, 2008 at 11:08 am
Strahovi… ma ponavadi se zgodi da nabašeš na tisto česar se najbolj bojiš, potem pa imaš dve možnosti ali zapaniciraš ali pa greš čez. Se pa strahovi s časom spreminjajo. Moj primer; včasih se nisem bal višine, sedaj pa se je to malo spremenilo v smislu da se počutim nelagodno, kar čutim da me vleče čez rob, dobiš en, lahko da, racionalen strah, ki pa ga včasih ni bilo.
Aja, še to, kar nekaj strahov ki si jih naštela je čisto racionalnih in nimaš kaj dosti razmišljat o njih.
Problem so neracionalni, podzavestni strahovi za katere ne poznaš vzroka,vejetno pa tam brez strokovne pomoči ne gre, sploh če povzročajo napade panike.
JJ said,
september 26, 2008 at 10:58 am
Kaj pa strah pred sabo, ko se vidiš v zrcalu nekoga drugega?
Vedno zbežiš in se skriješ?
lila said,
september 26, 2008 at 11:10 am
itak, sej je riba
smetka said,
september 27, 2008 at 3:04 popoldan
Hm.. Nikoli nisem imela občutka, da bi imela strah pred sabo. Ampak če lila pravi da ga imam, potem je mogoče tudi res…
Ali pa tudi ne. Ker v tem primeru nimam nikoli tistega pravega občutka strahu – kot ga imam pri ostalih strahovih (razbijanje srca ipd). Tako da potem to (po moji definiciji) ni strah. In tudi bežim ne pred sabo. Izogibam pa se situacijam, ki me omejujejo, to je res.