Smetka piše

Nikoli nisem prav dosti razmišljala o zvestobi. Vedno se mi je zdelo, da je to ITAK samo po sebi umevno. Sploh pa pri dveh, ki sta poročena. Ampak očitno leta prinesejo nova, bolj realna spoznanja. Obstajajo t.i. »odprte zveze«. Moderne so. Če jo imaš, si »in«. Pravijo tako. Pa ne verjamem. Ker človek je po naravi sebičen. Imeti nekaj samo zase. In kaj je lahko več, kot vsa možna pozornost ljubljene osebe, ki jo namenja (vsaj v taki obliki) samo tebi? Vem, ni vedno vse idealno. Včasih zaškriplje. Včasih se v zvezi nič kaj zanimivega, novega, ne dogaja več. In se ponudi kakšna nova možnost. In možnost za nezvestobo. Rečeno bolj direktno – za varanje. Začne se takrat, ko svoje probleme začneš razlagat nekomu drugemu. Ko pustiš nekomu, da ti laska. Da se te dotakne. Vse to z enim bistvenim poudarkom – da se TI ob vseh teh dogodkih počutiš »drugače«. Drugače, kot če bi bil to eden od tvojih »navadnih« prijateljev.

Ob vsem tem, kar se je dogajalo meni in mojim bližnjim, sem spoznala nekaj bistvenega o zvestobi. Ni res, da zvestoba JE ali pa je NI. Za zvestobo se moraš odločiti. Ali pa se ne odločiš. V svoji glavi to najprej premleti in se dobro dobro pripraviti na trenutke, ko bo zvestoba na preizkušnji. Ker take preizkušnje gotovo so. Za vsakogar in najbrž tudi v vseh življenjskih obdobjih.

Verjetno ni naključje, da je tudi največji del poročne zaobljube namenjen zvestobi. Obljubiš mu, da ga boš ljubila. To ni tako težka reč. Ljubiš ga lahko tudi, če se razideš z njim. In poleg tega – če ljubiš ali ne – se ne moreš odločiti. To pač JE ali pa NI. Obljubiš, da ga boš spoštovala. O spoštovanju bi bila lahko dolga razprava. To zahteva veliko samokontrole in poznavanja moško – ženske psihologije, o tem drugič. In potem je tu najtežja zadeva. Obljubiš, da mu boš ZVESTA . V SREČI. V NESREČI. V BOLEZNI. V ZDRAVJU. Vse dni življenja. Kdor ima to premišljeno, kdor se to odloči, kdor to upa na glas, pred vsemi ljudmi, ki mu kaj pomenijo, povedat – tisti ne more imet problemov. Oziroma jih je sposoben rešiti. Do časa. In biti potem zaradi izkušnje močnejši.

Draga moja, to pišem tudi zate. Ker sem ob tvojih izkušnjah prišla do teh spoznanj. In ker verjamem, da zmoreš iti naprej.

»Gospod, vedno znova sem te pozabil. Ti pa si me še kar naprej ljubil«.                Br. Roger

Že kar nekaj časa traja postni čas, ko naj bi se malo ustavili in kaj več razmislili o smislu vsega skupaj, o svoji veri, se vprašali, če res živimo to kar verjamemo, kar verujemo, če od drugih pričakujemo več, kot od samih sebe… Ni vse tako črno-belo, kot bi človek pričakoval…

Lani se mi je namreč zgodilo nekaj, kar mi je dalo veliko misliti. Šla sem daleč daleč sama na oddaljen samoten otok. Ker me je nekaj gnalo prav tja. Brez velikih razmislekov sem PAČ šla. In šla sem tudi k maši v prastaro kamnito cerkvico tam na  vrhu otoka. Maša kot maša. Dokler ni župnik prebral berila. Prebral pa je tole:

Nekega dne je s svojimi učenci tudi on stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, izgubljeni smo!« In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina.  Rekel jim je: »Kje je vaša vera?«

V tistem trenutku mi je bilo vse jasno. Lahko bi šla kar domov, izvedela sem vse, kar sem imela za izvedeti. Da v moji veri ni nobene vere. Jokala sem tiste dni nad sabo. Nad tem, da se trmasto upiram temu, da bi živela svoje življenje. Da se grem iskat nekam daleč, ker se ne morem najti tam, kjer dejansko živim.

Spoznala sem, da obstaja nekdo, ki je tak, kot si ga jaz zamišljam. Da ima vse to in še veliko več.

Rodil se bo otrok, ki je bil dolgo in težko pričakovan.

Jaz pa vsak dan znova padam v eni in isti zgodbi.

Kljub temu, da se dogajajo čudeži.

Zgleda, da bom kar preživela letošnje praznike. In ne samo da jih bom preživela, v bistvu se mi je v teh dneh zgodilo kar nekaj lepih stvari.

Zelo mi je koristilo to, da sem napisala prejšnji prispevek. Potem mi je kar odleglo, sploh glede na to, da ste se večinoma strinjali z mano.

Veseli december sux. Forever.

Včeraj pa sem razmišljala o tem, kako dandanašnji pričarati praznično vzdušje. Včasih je bilo to tako, da so si privoščili kaj boljšega za pojest, ker tega RES niso imeli. Mi pa to tradicijo kar nadaljujemo, čeprav imamo vsega polne riti in nas ta »praznična miza« sploh ne gane. Meni osebno gre celo na živce. Ne maram siljenja s potico, kuhane šunke, francoske solate in vsega tega, kar se spodobi da ješ. In si nevljuden, če ne vzameš.

Kako torej pričarati praznično vzdušje? Prisilno preživljanje časa z žlahto ni ravno nekaj kar bi si človek želel… Vsaj jaz ne. Kaj torej? Jaz sem zase ugotovila! Dobila sem se z nekaj prijatelji, s katerimi se redko vidim. Samo sedeli smo, se pogovarjali o tem in onem, kritizirali kar je za kritizirat, hvalili kar je za hvalit. In bilo je nepozabno. Sam silvesterski večer pa sem preživela v odlični družbi ene od mojih vražjih prijateljic in njenega moža. Pili smo Aperol, odlično vino, pojedli nekaj odličnih posebnih prigrizkov, ki jih je pripravila moja draga prijateljica, igrali smo nadvse zabavno igro in zraven so padali vrhunski štosi. Vrgla sem karte za področje ljubezni in v bistvu jih lahko tudi ne bi, ker itak vsi vemo pri čem smo. Tudi karte so se strinjale. In potem sva iznašli silno učinkovit način sproščanja. Glasno izgovarjanje besede KURBA brez posebnega namena ali da bi bila komurkoli namenjena. Kako to dobro dene… Večer je minil tako hitro, da sploh nisva uspeli izbrati KRETENA LETA. Ampak še je čas tudi za to. Danes greva na tradicionalno očiščevalno obredno prečkanje reke – bose.

Meni je pomagalo. Da bom lažje dočakala moj ljubi vsakdanji delovnik. Vam svetujem, da preizkusite vse zgoraj naštete praznične metode. Ne bo vam žal!

Veseli december je spet tu. In že skoraj mimo. Zanima me, kdo si je to sploh izmislil… VESELI december.

December je brez konkurence najdepresivnejši mesec. Najmanj svetlobe, mraz, inventura, zaključni računi, razmišljanje o tem, kaj nismo naredili, pa bi morali… Ne štekam, kaj bi moralo biti v tem veselega. Beda je, ena velika beda in kriza.

In to so stuhtali po trgovinah in lokalih. Kaj bi bilo bolj primernega, kot napit se ga na račun vse te bede? In kaj je boljša terapija za žensko, kot nakupovanje? Sploh ni važno, če rabiš. Sploh ni važno, če si potencialni obdarovanec želi kaj dobit, če mu bo darilo prav prišlo. Važno je, da cajt mine, da se ob nakupljenem počutimo zadovoljne. In pol se je treba namazat z bleščicami in it nekaj spit, da slučajno ne bi začeli razmišljat o tem, da je vse skupaj ena veliiiika beda. Da ni v decembru nič veselega, da je slabše kot v vseh prejšnjih mesecih, da smo zapravili en kup denarja in časa za brezveznosti. In poleg vsega grejo še kile gor, glava boli od prekomernih doz pijače + tobaka in vse to še dodatno pripomore k potrtosti in slabemu počutju.

In psihodilema:

VESELI DECEMBER JE, JAZ PA NISEM SREČNA = NEKAJ JE HUDO NAROBE Z MANO. (= +doza depresije).

Zakaj ne bi preprosto priznali, da je december ena sama depresija, ki jo je pač treba nekako preživet?

Iti v knjižnico po kakšno pozitivno knjigo, še dvakrat pogledat vse filme MontyPythona? Izkoristit vsak sončni žarek, v ostalem času pa delat kaj koristnega in pač odmislit, da je treba karkoli praznovat?

Fakofveselidecember! Dnevi se že daljšajo!

Pred nekaj leti sem prav v tem času nekje prebrala tole pesem:

Zahvaljen

za Zemljo, zeleni planet,

zahvaljen za dom na tej Zemlji.

Zahvaljen za vse, s katerimi se poznam,

ne poznam prav vseh po imenu.

Zahvaljen

za upe,

strahove,

ljubezni,

zablode.

Zahvaljen za vse, kar imam

in za vse, česar nimam.

Zahvaljen na veke.

Od malega so nas učili, da se je potrebno za vse, kar od koga dobiš, zahvaliti. Žal pa so zahvale vse preveč vezane samo na materialne zadeve. Redko kdo se še zahvali za pogovor, za e-mail, za družbo, za lepe želje v poslani voščilnici… Pa tako lepo je to slišat Še posebej, če zahvala ni izrečena iz navade.

Sedaj pa k bistvu, ki me je premaknilo v tej pesmi in mi dalo veliko za razmišljat – zahvaljen za vse, česar nimam. Tako težko sprejemamo neprijetne situacije, dogodke, dejstva, da nekaj ne moremo imeti, čeprav si to tako zelo želimo… Kljub temu, da je jasno, da je na koncu koncev prav vse za nekaj dobro.

Zavrnitve, slabega rezultata… ne dojemamo kot izziv, kot novo priložnost. Koliko časa in energije gre v obžalovanje, jezo, nekonstruktivno razmišljanje prav zaradi tega. No, saj včasih je treba kaj tudi občutit, na napakah se človek največ nauči. Vsaj naj bi se. Živali so pri tem veliko bolj uspešne. Ker ne postavljajo teorij ampak verjamejo praksi?

Zahvale, zahvale… Poznam ljudi, ki jim je tudi materialno stvar problem dobit. Ker je sploh niso sposobni bit veseli. Eni imajo vsega preveč in jih praktično nič ne razveseli, drugi imajo pa take probleme že vnaprej pripravljene, da jim je darilo eno veliko breme, ker se čutijo, da morajo nekaj nazaj dat. Kaj izbrat? Kdaj to dat?

Hvala vam za vse odgovore na moj blog. Da ste. Da obstajate tudi zame.

Kot sem nedavno ugotovila, me strahovi omejujejo. Ne samo mene, vse. Strahovi in posledice zaradi strahov nenarejenih stvari.

So pa tudi drugi omejujoči dejavniki. Situacije, ki se jim hočem izognit. Ker se v njih ne počutim dobro. Najbrž se to dogaja v podzavesti na podlagi preteklih negativnih izkušenj. Omejuje me to, da so moje misli prekomerno zapolnjene z razmišljanji, za katera se mi zdi, da mi odžirajo čas za druge stvari, za druge ljudi.

Omejuje me to, da se nisem pripravljena odpovedati svojim načelom.

Omejujejo me meje drugega človeka.

In omejuje me vse materialno, kar imam.

Vse česar nimam, me osvobaja omejitev.

Glede na to, da sem bila od zmeraj majhna, sem morala biti toliko bolj pogumna. In dejansko se ne spomnim, da bi me bilo česarkoli kdajkoli strah. Zdaj so pa drugi časi in drugačni strahovi. In imam jih res veliko. Moj znanec, ki pogosto polemizira z mano pravi, da so strahovi za to, da se jih premaga. To sem sicer že velikokrat slišala, ampak po moje je to “kr neki” od odgovora. Skratka – raziskala sem svoje strahove in s pomočjo neke kar zanimive knjige ugotovitve sledeče:

1. Strah pred nepopolnostjo – IMAM
2. Strah pred neznanim – IMAM
3. Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi – NIMAM
4. Strah pred napakami – IMAM
5. Strah pred uspehom – NIMAM
6. Strah pred tem, da bi morali biti ves čas odlični – IMAM
7. Strah pred spremembo – NIMAM
8. Strah pred pretirano odgovornostjo – NIMAM
9. Strah pred čustvi – NIMAM
10. Strah pred končanjem opravil – NIMAM
11. Strah pred zavrnitvijo – IMAM
12. Strah pred napačnimi odločitvami – NIMAM

Recimo, da imajo zdaj moji strahovi imena. Mi je pa dalo vse to kar veliko misliti in našla sem še nekaj svojih strahov:

1. Strah pred kačami
2. Strah pred adrenalinom (adrenalinski športi)
3. Strah pred tem, kdaj bom naredila, če mi bo dogodek dolgočasen
4. Strah pred srečanjem z osebo, s katero ne vem kaj bi govorila
5. Strah pred tem kaj bom počela, če bom nekje sama (recimo na samotnem otoku)
6. Strah pred preveč nedokončanega dela
7. Strah pred tem, da se v situaciji ne bom dobro znašla
8. Strah pred tem, da bi me odkrili pri blefiranju
9. Strah pred tem, da bi se zredila
10. Strah pred slabo kondicijo
11. Strah pred padcem (smučanje, hoja, tek, stopnice…)

Za enkrat je to to, najbrž bom še kaj našla. Res je zanimivo to s temi strahovi. Prepričana sem, da jih ima vsak. Eni take, drugi drugačne. In sklepam, da je vse močno povezano s samozavestjo. In da strahovi niso za to, da jih premagamo, ampak za to, da:

1. se jih v prvi fazi zavemo
2. se jih naučimo prepoznavati
3. se jih naučimo predvidevati (če izhajajo iz kakšne konkretne situacije) in posledično obvladati

Strah torej… Odlična zadeva za osebno rast. Najbrž nas tudi obvaruje pred marsikatero situacijo, ki bi bila prehuda za našo osebno psiho.

Mislim, da bom nekega dne napisala knjigo. Več knjig.

P.S. Pozivam vas, da z mano delite svoje strahove. Da skupaj dopolnimo zbirko napisanih strahov!